Mi se v življenju vsega naučimo s tem, ko ponavljamo izkušnje.
Ko stvari večkrat vidimo, slišimo, otipamo, okusimo v nekih podobnih situacijah. Če zadevo izkusimo le enkrat, je zelo malo možnosti, da si jo bomo zapomnili.
Tako je tudi pri besedah in stavkih. Pri razumevanju in izgovorjavi le-teh.
♥♥♥
Že kot dojenčki se učimo prvih komunikacijskih izmenjav (dam sporočilo – dobim odgovor), pomena posameznih besede in kako uporabljati glasilke.
Več kot dojenček dobi spodbud iz okolja, več se bo oglašal. In na ta način ponavljal izgovorjavo, dokler ne pride do takšne izgovorjave, kot jo sliši iz okolice.
♥♥♥
Na razumevanju pomena besed pa gradimo tako, da ponavljamo ene in iste situacije in v njih uporabljamo ene in iste besede. Najbolj spontano se to kaže pri poimenovanju oseb , ki so vsak dan z otrokom (ati, mami), pri oblačenju in umivanju, ko otroku večkrat dnevno opišemo, kaj delamo in poimenujemo oblačila in dele telesa. Na ta način dojenček povezuje ta skupek glasov (ki je za nas beseda) z nekim predmetom ali dejanjem.
♥♥♥
Šele ko otrok neki besedi postavi pomen, šele takrat jo bo poskusil izgovoriti. In običajno jo izgovorijo napačno. Naša naloga je, da ne popravljamo, ampak spodbujamo! Čeprav je mogoče rekel le »na« za banana. Če bo vaš odziv: »jaaa, bravo, BANAna je to«, bo še naprej poskušal, ker ste ga pohvalili in ob tem besedo pravilno izgovorili, da so njegovi možgani lahko zaznali, kako se pravilno izgovori. Čez nekaj ponovitev bo mogoče postala »nana« in še čez dodatne ponovitve »banana«.
♥♥♥
‼️❌Ne popravljajte! ❌ Ne govorite »Nisi rekel prav«. ❌ ‼️
♥♥♥
Le ponovite za njim pravilno in nekoliko poudarite dele, kjer se je zmotil ali izpustil. In pohvalite.