Kadar se pogovarjamo z našimi otroki, je dobro, da imamo v mislih, da se njihovi možgani še razvijajo.
To pomeni, da še niso zmožni ekstremno hitrega procesiranja in odzivanja, kar smo mi v naših številnih letih življenja že dobro izbrusili.
Ko mi otroke nekaj vprašamo, potrebujejo čas, da
1. vprašanje slišijo,
2. se odločijo, ali je to vprašanje za njih sploh pomembno,
3. se odločajo, kakšen bo morebiten odgovor,
4. oblikujejo motorični načrt, kako bodo podali odgovor (tudi takrat, kadar bo odgovor samo nasmeh ali kretnja)
5. in končno na koncu odgovorijo.
♥ ♥ ♥
In to traja nekaj časa.
Nekaj časa, ki jim ga mi NE damo.
♥ ♥ ♥
Hitro vprašanje ponovimo, otrok je pa verjetno šele pri 2. ali 3. točki in ga na tej točki prekinemo, da mora iti znova nazaj na 1. točko. In potem znova in znova vprašamo. In s tem otroka »mečemo« nazaj na prvo točko – slišati vprašanje.
Na koncu obupamo in smo jezni, ker nam otrok ne odgovori, mi smo pa tako velikokrat vprašali.
♥ ♥ ♥
Zdaj smo ugotovili, da otrok verjetno do odgovora sploh ni zmogel priti, čeprav si nam je želel odgovoriti.
Iz situacije se otrok nauči, da smo ves čas jezni nanj in da škoda, da možgančke obremenjuje s procesom oblikovanja odgovora, ker do tam verjetno sploh ne bo prišel.
Ena NAPAKA je torej ta, da ves čas ponavljamo vprašanje. ⇑
♥ ♥ ♥
Druga NAPAKA pa je, da kar mi namesto njih odgovorimo. ⇓
S tem se otrok nauči, da se je škoda truditi in obremenjevati možgančke, ker boste itak vi odgovorili in bo »naloga odgovori na vprašanje« rešena.
S tem otroci ne krepijo možgančkov na tistih zadnjih točkah in če teh povezav ne krepimo, potem povezave ne morejo biti močne in otroci ne morejo biti govorno, jezikovno in komunikacijsko močni.
♥ ♥ ♥
Ta namig je pomemben tudi pri dojenčkih.
Ko se z njimi igrate, jim kaj pripovedujete ali sprašujete – vmes se za nekaj sekund ustavite in počakajte na odgovor.
Odgovor bo prišel v obliki pogleda, nasmeha, brcanja, kriljenja, navdušenja, …
S tem otroka že v zgodnjih mesecih otroka učite osnove komunikacije – izmenjava sporočil.