1
Rada bi z vami delila mojo porodno zgodbo. Predvsem iz dveh razlogov.
Da širimo dobre izkušnje, da ženske dojamemo, da se da roditi res lepo.
In drugo, da se govori o slabih izkušnjah in ženske ozavešča, kaj se dogaja in da to ni ok! Saj v sebi čutimo, da ni ok, ampak kaj pa me vemo. Okolica že ve.
Kako se otrok rodi, je zelo pomembno. Pomembno za njegovo celo življenje. In da se dotaknem logopedije – vpliva na to, kako bo potekal celotni razvoj in seveda, kako razvoj komunikacije, govora in jezika. Jaz na obravnavah skoraj vedno vprašam, kako je potekala nosečnost, kako porod in kako prvo leto. Ker mi to poda pogled v ozadje in omogoča globje, celostno razumevanje problema. In res pogosto je odgovor »brez posebnosti«. Ko dajem podvprašanja, pa ni čisto tako. Če bi kopala globje, bi verjetno dobila še bolj drugačne odgovore.
In še opozorilo. Jaz ne znam na kratko. Meni se zdi, da je toliko stvari pomembnih, da težko kaj izpustim. Zdržite! Moja zgodba je kot klasična pravljica – je čudovita, ampak kakšen zlobnež ali zlobnica pa mora biti vmes.
O moji prvi izkušnji ne bom veliko, mimo nje pa tudi ne morem. Do nekaj mesecev nazaj sem vedno govorilo, da je bilo kar ok, v redu! Nič kaj posebnega. Ker sem imela v mislih, koliko hujše je še lahko.
Grozljiv prvi vaginalni pregled. Ležanje 5 ur v kosu in rojevanje na hrbtu. Protibolečinska sredstva. Pritiski na trebuh. Masiranje presredka. Prerez presredka. Neuspelo dojenje v porodni sobi. »S takimi ne boste dojila« in nastavki.
Hvala bogu sem naletela na babico, ki mi je potem vaginalni pregled pokazala v drugi luči in sem spustila strah pred vsakim pregledom. Kar se tiče položaja, me je babica spodbujala k drugim položajem, ampak neke moje blokade v glavi niso dovolile – a veš, rojeva se na hrbtu. Zaradi protibolečinskih sredstev se bolj malo spomnim, tako da tudi če bi vam hotela zapisati prvo izkušnjo, ne bi šlo, tudi takoj po porodu ne. Še tisto. kar mislim, da se spomnim, mi mož za več stvari reče, da pa ni bilo res tako. Masiranje presredka mi je bila svojevrstna muka. Nekajkrat sem si želela, da že pride popadek, samo da ne bi več masirala presredka.
2
Zdaj vem, da je to noro daleč od ok. Ker sem se tokrat veliko bolj pripravljala sama. Namesto tistega “saj zato so v porodnišnici, da mi bodo to povedali in pomagali, mi bili vsestranska podpora, oni že vejo”, sem raje sama sebe opremila z informacijami, znanjem in zaupanjem vase.
Daleč največ so mi dale priprave na porod spletne šole za starše Veva – Za tvoj lep porod pod vodstvom Marine Popović Frangež. Res vam ne znam povedati, kako so mi spremenile pogled na uhh milijon stvari in vlile moč ter zaupanje vase. Vlile veselo pričakovanje poroda in rušile strahove. A si predstavljaš, da komaj čakaš porod, namesto strahov, kako noro bo to bolelo in tolaženjem »še vsaka je rodila«?
Z Marino, Urško Repnik in njuno Veva vam bom tečnarila še kdaj vmes. Ker sta tako zelo vpleteni v to mojo zgodbo, da še sami ne vesta.
Dokončno sem odprla oči ob poslušanju podcasta Mater z Ano Dolinar Hrovat. S čudovitimi ženskami so govorile tudi o tem, kako se ta moj porod večini zdi ok. Zakaj? Ker so vse te posebnosti že tako pogoste, da niso več posebnosti in so normala. Pa ni res! To je daleč od normalnega, daleč od tega, kar nam je narava dala in veš kaj, narava je prekleto dobro poskrbela za nas.
Seveda pride do neljubih dogodkov. Vem. Ampak koliko neljubih dogodkov pa se po nepotrebnem dogaja pri čisto vsakem porodu? Koliko neljubih dogodkov se zgodi zaradi načina, ki nam ga daje sistem? Zaradi pomanjkanja glavne sestavine – občutka VARNOSTI.
Odločila sem se, da bom rodila v najbližji porodnišnici. Porod doma mi je bila taka strašljiva zadeva. Super in bravo za vse ženske, ki so šle v to. Ampak jaz ne bi mogla. Preveč strahov, kaj bi lahko šlo narobe in tam ne bo cele bolnišnice na voljo.
Pa sem nekje mesec pred porodom tudi to ploščo precej obrnila. Spet mi je veliko pikic na i dal podcast Mater. Ampak mesec pred predvidenim porodom si pa ne boš izmišljevala. Tako da porodnišnica ostaja, zdaj pa samo napolnit sama sebe z močjo, da bom vztrajala pri tem, kar si želim, kar potrebujem.
To je bil moj daleč največji strah. Ker sem en tak mali piki v teh situacijah, da ne uspem »stegnit jezika« in da ga v porodni sobi ne bom. Da me bodo popolnoma povozili. Da bom zablokirala in samo šokirano gledala, kaj se dogaja.
3
Porod doma.
Prišla sem do spoznanja, da imamo tako negativen odnos do njega zato, ker nam je to v današnjem času nekaj neznanega.
In človeštvo se pred neznanim spodada z napadom in večkrat neutemeljenimi negativnimi predsodki. Brez da bi si kaj prebral, se poglobil v zadevo, preučil iz različnih zornih kotov.
Ugotovila sem, da je to okolje, kjer bi se počutila še najbolj varno. Škoda, da prepogosto potrebujemo 2 poroda za sabo, da pridemo do tam.
Ker porod nima popravnega izpita. Zato se pripravljaj prej! Prosim. Naredi to zase in svoje zakladke. Še vedno lahko zaupaš v sistem, jim prepustiš odločitve, ampak to lahko narediš z znanjem, opolnomočenjem in zaupanjem sama vase. In z nasmeški na obrazu.
V mislih sem se igrala z mislijo o porodu v vodi. Pri nas v porodnišnici je to mogoče. Ampak joj, koliko enih pogojev in dejavnikov, ki vplivajo. Pa to pa tisto pa … Na koncu sem se odločila, da o tem sploh ne sanjam, ker se bom preveč zapičila v to in potem bo kriza, ker tega mogoče ne bom dobila. Zato bolje, da to kar črtam ven. Ker vem, da bi si znala samo s tem zakomplicirat življenje in porod. In Marina me je naučila, da je pomembno, da se že pred porodom soočimo s svojimi strahovi in željami. Da si postavimo določene odločitve in za njimi potem res stojimo. Toliko lažje je, ko se zares odločiš.
Ko se odločiš, da boš rodila lepo.
Doma imamo samo tuš. Sanjala sem, da se bo pa mogoče tako izteklo, da bom lahko pri starših uporabila kad vsaj v tistem dnevu, preden bom šla. Uspelo je! Sicer komaj, ker sem se že skoraj napotila domov brez kopanja, ampak na koncu mi je mami rekla: »Joj, če bosta šli 10 minut kasneje domov ne bo veliko drugače, tebi bo pa dobro delo. Karin bo že zdržala.«
Karin je bila precej bolna tisti dan.
6 ur po namakanju s sivko je točno na predvideni dan poroda prišla Melodi.
(Sem rekla, da ne znam na kratko. In do konca je še daleč. Čeprav le še 6 ur.)
4
Začelo se je že precej pred tem kopanjem. Ma zdelo se mi je, da že dva meseca prej. Ves čas so ti popadki kapljali »čakaj malo, kam se bo tole razvilo …. aha, ok nič ni«. V zadnjem tednu pogosteje. Na koncu sem jih že kar malo ignorirala, nisem jemala resno, ker to je lahko danes ali pa čez en teden. Kdo bi vedel.
Bog ne daj, da bi možu omenila kakšen popadek. Enkrat sem in me je začel spraševati, če gremo rodit skoraj vsakič, ko me je videl. Ampak mu je oproščeno, ker je bilo vse z ljubeznijo in merico humorja.
Tisti večer sem celo razmišljala o tem, da jaz res ne vem več, kako ti popadki resnično izgledajo. Pa sem enkrat že rodila.
Nimam pojma.
To je ves čas nekaj, pa nič ni.
Začel se mi je počasi luščiti čep. Ampak spet, to je lahko tudi šele čez nekaj dni treba kam it. Čeprav je tudi že kakšen popadek prišel. Ah, saj so že cel teden tam.
Kdo jih bo jemal resno.
Lahko bi se ves čas resno sekirala in bila v krču. Se spraševala, ali bo zdaj ali ne ali ja ali kaj ali kdaj ali blaaaah. Bila živčna, nestrpna, morda celo prestrašena. In to ne bi nikomur prineslo nič dobrega. Jaz sem zaupala svojemu telesu, zaupala svoji pikici, da že vesta, kdaj bo pravi čas. In ne bom tega rušila z živčnostjo in dvomi.
Na to kritično soboto je starejša Karin zbolela. Uff, je kar potrebovala podporo raznih »mami Pehta čarovnij«, crkljanja in vsega.
Za nameček je moža Denisa nekaj zvilo. Nekaj trebušnega ali kaj.
Obležal, (po moško) ne more živeti.
Popokala sem starejšo in šla k staršem. Da bo vsaj malo pomoči, ker tale drobižek v trebuhu je bil že nekaj časa precej težak. Pa še kad imajo tam, a ne.
Poleg mojega telesa in naše pikice pa je potrebno upoštevati še en delček enačbe.
Moja glava.
Ki pravi:
»Dragi čep in popadki – me ne zanimate, jaz nimam časa rodit danes.«
5
Okoli devetih sva prišli domov. Karin je šla v posteljo, jaz pa na kavč sedet in poslušat, če ji bo uspela sploh kaj spat. Eno uro je bila tišina, očitno bo šlo.
V tem času sem malo pospravila, uredila, kukala v porodno torbo.
Denis je rekel, da je bolje. Da me je sposoben peljat, če bo treba. Seveda ni pozabil vprašat, če je že treba it.
»Jap, kar pojdi naprej spat in si odpočij, ker bova jutri verjetno res morala it.«
Ni spal.
Je pa bil pridno v postelji in se pretvarjal, da spi, da sem se jaz lahko ukvarjala sama s sabo v svojem miru. Po 13ih letih se je naučil. Pa žal ne zaradi moje dobre komunikacije o tem.
Mogoče še sama nisem znala prepoznati te potrebe sama pri sebi. Da sem sama, ko se moram spopadati z nečim »težkim«. Da si tako lažje popredalčkam stvari, zbistrim misli in se odločim, kam me vodi pot. Potem lahko prideš zraven in ne bom zaprta in pod pritiskom kot tempirana bomba.
Potem sem mu znala povedati, kaj si želim, kaj potrebujem, kaj lahko on naredi.
In moški potrebujejo navodila. Potrebujejo biti koristni. In ti si tista, ki mu moraš povedati, kako.
Denis si je vedno želel, da bi on moral to mene peljati z neko divjo vožnjo. Da se ti mudi roditi in greš čez rdečo pa take fore. Do danes nisem prepričana, koliko je tukaj tega »za šalo« in koliko »za res«.
Ja nič. Karin bo očitno speljala, Denis je ok. Ja prav, popadki – bring it on (pokažite, kaj imate), jaz lahko grem roditi.
Z veseljem, nasmeškom sem šla do konca pripravit porodno torbo. V mislih delala še načrt, kako bom preživela ta čas pričakovanja.
Idej sem imela kar nekaj. Predvsem zato, ker sem vedela, da mi takrat nekatere stvari ne bodo ustrezale pa če si bom še tako želela.
V pripravah sem se naučila, da imaš na eni strani odločitve in želje. Vendar potrebuješ na drugi strani tudi fleksibilnost in da ne boš zagnala vika in krika ali pa zamrznila, če ne bo šlo po planih. Kaj boš naredila v tem in tem primeru?
Torej pripravila sem si en kup scenarijev, glavno načelo pa je bilo »go with the flow« (prepusti se toku).
6
Ko so me v porodni vprašali, kdaj se je porod začel … Prva misel je bila, »tam 2 meseca nazaj«. Na glas sem rekla pol 11ih zvečer. Takrat nekje so postali takšni »tapravi«, malo bolj redni.
In do konca niso bili redni! Enkrat 5 minut, enkrat 10, enkrat 7, enkrat 3, … Potem naenkrat en za drugim pa spet malo več pavze. Kaj zdaj?
Ampak želela sem res iti zadnji čas od doma. Čim manj biti v porodnišnici. Ker itak, ko boš prišla tja, boš zablokirala in bo šlo še malo nazaj ali kaj podobnega. V tem delu nisem zmogla biti pozitivna, si vizualizirati in manifestirati nekega pozitivnega scenarija. Ta strah pred porodnišnico je imel močne korenine.
Torej, se bomo vrnili še k temu, zdaj pa moja zabava v času popadkov.
♥ Pripravim porodno torbo do konca. In nahrbtnik za starejšo.
♥ Grem čez zapiske priprav na porod.
♥ Pripravim si frizuro. Hmm.. spuščene itak da ne. Čop tudi ne bo ok, ker gumica vedno kaj moti in še podre se. Figa je prav tako lahko moteča, težka. Ena kitka me tudi zna večkrat motiti. In padla je odločitev za dve kitki. Tri popadke sem sicer rabila, da sem jih naredila, ampak top frizura za rodit.
♥ Hodila bom, plesala bom!. Nisem, ker mi ni dobro delo. Niti glasbe si nisem uspela prižgati. Pa nič hudega, čeprav sem o tem sanjala. Saj veš, ne zapiči se v nekaj, ampak preizkušaj, kaj ti paše.
♥ Žoga se mi je valjala pod nogami in uhh mi je bilo všeč pa ni bila v planu. Ko je bil popadek, sem se zibala na njej in masirala s sivko po Marininih nasvetih. Vmes sem hodila gor in dol, ko sem urejala in pospravljala (in tiste kitke pletla).
♥ Gledanje najljubše serije ni šlo čez. Ker je bila glava polna misli, želja, pričakovanja. Dogajanje ob enajstih je bilo namreč že kar pestro.
♥ Tako da sem počasi ugotovila, da ne bom šla spat. Pa tako sem bila pametna, kako bom, če se bo zvečer začelo. Hah. Ker seveda, enkrat jutri bom verjetno rodila. To je še daleč.
♥ Zmanjkalo mi je časa za pisanje porodnih želja. Kar odlašala sem s pisanjem pretekli mesec. Je morda vesolje želelo kaj sporočiti?
Moja zabava je bila kratka.
23.30 »Mami, saj še ne spiš? A bi mogoče ti prišla k nam pazit Karin? …Takoj zdaj.«
7
Takrat je vstal tudi Denis, se počasi šel urejati in me vmes masiral po navodilih.
Saj bo mami ravno pravi čas prišla. Nekje pol urice sem računala, da bo potrebovala do nas. In nekje pol urice je do porodnišnice. Zvrhano dovolj časa.
Nisem se uspela obleči v tem času. Tako počasi mi je uspevalo. En popadek, eno oblačilo ali nekaj takega. In preveč sem se oblekla. V mislih sem imela, da me ne sme zebsti. Ahh, raje bi navlekla samo eno obleko in nogavice. Brez modrca in pajkic – popolnoma nepotrebno. A sem imela v mislih, da bom v teh oblačilih šla potem domov iz porodnišnice.
Teh popadkov je bilo že milijon, preden sem prišla do avta. Pri zadnjih sem ugotovila, da je čepe vrhunska poza za predihavanje. Zadnji je bil točno pred vstopom v avto, čepe, naslonjena na prag in sedež.
Denis: »Zdej pa že pejt not, k drugač *pojma nimam kaj je rekel*.«
Na sedež je dal eno brisačo, za vsak slučaj. Hmm.. pa imam jaz tam eno uno nepremočljivo podlogo.
Pa eh, saj bova prišla. Ni potrebe.
Od nas do porodnišnice imamo nekje 3 dokaj enakovredne ceste. Jaz sem že prej težila, da gremo via Trebnje, čeprav je najdaljša. Je pa najlepša in tako najmanj možnosti, da po poti rodim. Moški možgani so rekli, da gremo via Trebnje, ker je tam urgenca, če bo prej treba. Še dobro, da sta se najini želji prekrivali.
Nekje na polovici do Trebnjega sem razmišljala, če bi si mogoče preventivno pajkice slekla.
Eh, saj bova prišla.
Skrbelo me je, kako bo vožnja. Sede, privezana. Ampak – presenetljivo udobno! In glava stvar – glasba! Do konca.
Imam zelo rada glasbo, ampak ne znam dobro peti in potem ne maram peti sploooooh. Razen če sem res sama in je toliko naglas, da sebe ne slišim. Denis je glasbenik, zato ni šanse, da pojem. Pa sem s Karin to malo spremenila, ker sem ji želela peti. Me je celo enkrat pohvalil, da sem se izboljšala samo s tem, ko sem res veliko pela. Bravo jaz! In da mi je bilo potem res lažje peti sedaj med popadki.
Doma sem pela »ojoj« na pojma nimam kater komad. Tako dobro se je slišalo skupaj. Nisem si nič pripravljala playliste, ker pri glasbi pri meni pa res nikoli ne vem. Odločitev je padla pri mapi Karin, ker ona ima take poskočne in vse znam, ker jih ves čas poslušamo.
Petje mi je bilo omg res uau, neverjetno.
Nekje na pol poti je začel z mano pet.
A veš, da gre fokus drugam. In ne razmišljaš preveč o tem, da smo še prekleto daleč. Preveč daleč.
Ko je prišel domov, se je mami pošalila: »Sta prinesla do porodnišnice?«
Denis: Ne.
8
Dajmo nekaj besed o moji porodni sobi – moj avtoček.
Moj ljubček že skoraj 3 leta.
#hyundaiioniqelectric
Vrhunski res! Tudi za dojenje je top, če malo preskočim.
O glasbi smo že govorili. Super sistem. Nekje na sredini poti smo preizkusili tudi delovanje zvočnikov na max kar nekaj časa. Enostaven touch za menjavo skladb tudi s sovoznikovega sedeža med popadki.
Udoben sedež, pasovi na ravno pravih mestih. Sedež se v sekundi položi, če je za to potreba (in seveda je bila potreba).
In ahh enakomerni pospeški in zaviranje. Neverjetno gladka vožnja, ker ni prestav.
Ampak brez dobrega voznika ti tudi dober avto ne pomaga nič.
Torej.. Smo nekje na sredi poti, ko je v moji glavi še vedno »Saj bova prišla«. In tam bo nekdo pomagal.
V tej objavi bo Dolenjcem največ jasno, kar se tiče časovne in prostorske predstave. Ostali si poskušajte predstavljajte majhno mesto Novo mesto z različnimi predeli mesta.
Na avtocesti se je začela 2. faza, če smo malo strokovni. Takrat je Denis začel pet, glasba je šla še bolj na glas.
In tukaj je tudi nehal gledati na omejitve.
Čudovito je bilo sredi noči, z javno razsvetljavo, utripajočimi semaforji, z zelo malo prometa, ki ga je bilo vseeno potrebno prehitevati, dobesedno leteti.
Jap, imela sem čas za vse to. Razmišljanje o lepih stvareh.
Saj sem omenila, da si je Denis želel filmsko vožnjo na porod. Moramo spoštovati človekove želje, če je bila že prvič penzionistična vožnja in potem še gora čakanja.
Ampak saj bova prišla.
Bršljin.
»Voda mi je odtekla.« (To sem si tudi vedno želela reči, tako filmsko.)
»Ne morem hitreje.«
»Ne, saj ne. Sam da veš, da je vse mokro.« (pa ker sem to hotela reči na glas)
Saj bova prišla.
Ampak tole sem jaz čutila, kako se je tole predrlo, ne sam steklo. Opala, to sem jaz čutila dejanske ovoje, ko so se predli. In to je bilo hudičevo nizko. Emm.. precej na robu pravzaprav.
Do Kandije sem se odpela in slekla.
»Zuni je.«
Še 3 križišča. In končno ena rdeča na semaforju (ostali so bili vsi na rumeni), ki jo bomo seveda prevozili. Ne moreš, da noriš čez mesto in ne prevoziš nobene rdeče. Res gre za življenje.
Saj bova prišla.
In prišla sva. Ona pa tudi.
9
Seveda naju ni nihče resno jemal, da rojevam.
(Menda so zdaj precej bolj previdni, smo kar malo pretresli SBNM.)
Sem se pa zato malo glasneje drla v avtu. Ni tako enostavno to brihtno malo glavico spraviti ven. In na koncu smo ugotovili, da ni bila tako majhna in da je daleč od drobižka.
Pa še hotela sem, da slišijo, da RES rojevam v tem trenutku.
Uhh rjovela sem takrat. Ampak veš kaj, še vedno ni bilo nikjer nobene panike. Samo, a lahko prosim, nekdo pride? Ker veš, ne moreš sama roditi.
Če bi lahko kaj spremenila, bi spremenila to. To blesavo misel, da ti mora nujno nekdo pomagat roditi. Naše telo je tako neverjetno, da se še danes čudim. Naše roke so točno toliko dolge, da lahko ujamejo ta mali zakladek, ki prihaja.
In če se ne bi oklepala te misli, bi se slekla že prej, ker bi dovolila, da pride misel »mogoče boš rodila v avtu«. In slekla bi se do konca, ne pa da so me pajkice ovirale. Počepnila bi na sedež in pikico malo sama prinesla na ta svet. Vem, da bi lahko in da bi bilo še 100x bolj čudovito.
Ampak ne. Nekdo ti mora pomagati roditi.
Prišla je sestra iz urgence (urgenca in porodnišnica – ista stavba). Ni mi takoj kliknilo, da ona NI iz porodne. Kaj šele, da nima znanj o porodih. Saj je bila moja glava neverjetno precej trezna, ampak tako zelo pa spet ne. In mislila sem seveda, da morava samo do urgence priti in bo tam nekdo rešil ne vem sicer kaj. In sem se nekoliko prepustila.
Ko je sestra prišla, je glavica veselo kukala ven. Ubogi duši se je svet ustavil.
Sestra: »O ne, o ne. Kaj naj naredim. O ne.«
Hmm.. A je kaj narobe …
Sestra: »Pritiskajte gospa, pritiskajte!!«
Jaz: »Kaj?«
Ja pa ne brez popadka. Okej, bom pa probala. Mogoče je pa res nekaj narobe z njo in moram hitro potisniti.
Sestra sama pri sebi še naprej: »O ne, o ne.«
Poskusim in seveda ne gre. V tistem hvala bogu pride popadek. Nič, najprej mora priti pikica ven, potem bomo pa reševali, ČE je kaj narobe.
In v tistem tudi ugotovim, da sestra ni iz porodne sobe. In prišla je misel ‘Res boš mogla to bolj kot ne sama speljat. Pa dajmo.’
Klanjam se sama sebi za vse te misli. Res.
Zapisane so do besede natančno, toliko so se mi vsidrale v spomin.
Za sestro žal že ni konec šokov. Ne bo me pozabila do konca življenja, res.
10
Kmalu sem dojela tudi, zakaj ves tisti njen » o ne«. Prestrašila se je dejanskega poroda in da mora prevzeti nalogo babice, ona pa ne ve, kako se postopa v teh primerih.
Razumem. In hkrati ne.
A nismo na urgenci? Kjer se pričakuje urgentne zadeve, kot je npr. urgentni porod?
Nisem ne jezna, ne zgrožena, ne karkoli. Ker sem zaupala sebi in sva z Melodi to suvereno izpeljali. Ampak… Kaj če bi namesto mene prišla prestrašena, panična mamica?
Torej, tale moja sestra, ki bo za celo življenje vedela nekaj dodatnih stvari o porodu… Lepo je ujela našo princesko, kljub oteženim pogojem. Tako lepo je ležala na njeni roki in imela obrazek obrnjen proti meni. Samo sekundo, dve sem rabila, da sem zadihala.
Bože mili, je bilo težko tisti modrc spravit pod prsi in obleko nekam gor, ampak to sem naredila takoj za tem, ko so šle pajkice približno nekam pod kolena. Da je teren za Melodi pripravljen.
A čez to mojo sekundo slišim sestro, ki sama skoraj joka in treplja Melodi.
Sestra: »Zajokaj, prosim, zajokaj!«
Koliko vas meni, da dojenček MORA zajokati ob rojstvu. Da je to znak, da je vse ok?
Novorojenček zajoka, ker mu je hudo, ker ima za sabo težko izkušnjo. Se pravi, ni nujno, da zajoka, še posebej, če je porod zanj lep.
In tale moja lepotička je lagano ležala na sestrini roki, čisto majčkeno bi še privihala ustnice in bi lahko rekla, da sem videla nasmešek.
Ženska je cela carica, ona je letela čez mesto, čez omejitve, čez rdeče. Ni se ozirala na mamine jalove poskuse zadrževanja. Ona si je zamislila, da pride ob zvokih glasbe, na toplem, domačem in varnem. In ona naj zdaj joka? Ma kaki.
Jaz: »Vse je v redu. Ne rabi jokat. Dajte jo meni!«
Sestra: »Jokaj, jokaj!«
Vidim jo, kako miga z rokicami.
Jaz: »Vse je v redu! Samo k meni jo dajte hitro!«
Melodi pride k meni in spusti neke poskuse joka. Da je bila množica naokoli pomirjena. Zdaj se jih je že nekaj nabralo. In.. a slišim aplavz? Ne vem. Sem v drugem svetu.
A vidiš ta moj nasmešek na obrazu?
»Gospa, boste lahko šla sama iz avta?«
Ah ljube duše. Na Triglav, če je treba. V teh mojih belih volnenih nogavicah.
Čez 5 minut pa niti ne.
Brace yourselves, we are going to the dark side. (Pripravite se, zajadrali bomo v temne vode.)
11
Ne morem.
Ne gre mi tale prehod na temno stran.
Je tako lepo tukaj, na tej sončni strani oziroma pod lučmi in zvezdami, ker je vendarle sredi noči. Tukaj bi bila. Tukaj, kjer je porod lep.
Na parkirišču pred urgenco. Morda kar zaprla vrata in se odpeljala nazaj domov.
Ljudem je nenavadno, da mi je bil ta del poroda lep. In da nisem zadovoljna z delom, ko grem skozi vrata porodne sobe. Kjer naj bi bila bolj na varnem kot v avtu.
Kaj mi je pomagalo?
♥ V največji meri priprave na porod. Ne tiste šole za starše v zdravstvenih domovih. Ampak tiste spletne priprave, tiste, za katere je potrebno odšteti nekaj denarčkov. Že od Karin spremljam Veva spletno šolo za starše in že od takrat sem od njih prejela toliko dragocenih informacij. In vse to, kar sem plačala, je drobižek v primerjavi z vso to močjo in zaupanjem vase, ki sem ga prejela. Urška Repnik je vedno govorila, kako ji ni problem rodit, lahko še velikokrat. Pa sem si mislila “ma ti si zmešana” (ljubkovalno). In evo, zdaj sem še jaz zmešana.
♥ Obiskovanje osteopata tekom nosečnosti in zadnji obisk slabe 3 dni pred porodom – fizično pripravljena na porod. Ob odhodu se je osteopat pohvalil, da so ženske, ki so obiskovale terapije, zelo hitro rodile.
Oh, a res?
♥ Prava izbiro besed. Izbira besed, ki si jih sama govoriš. Če si v glavi ponavljaš le strahove in jih preveč premlevaš, potem bodo še vedno ostali tam. Težko jih je izruvati. Meni res ni uspelo vseh, ampak še vedno res ogromno. S tem, ko sem v določenem stavku morda spremenila le kakšno besedo. Namesto »kaj če ne bom« v »bom«. Ogromno mi je pomagalo, da sem odstranila besedo bolečina (in podobno). Tudi ne govoriš »ne bo me bolelo« – ej še vedno je tu ta beseda, ki nima kaj iskati v glavi.
Porod je močan, je sila narave, je ženska moč, je neverjeten, je nabit s toplo energijo, je čudež, je veselje, je (na)smeh, je pričakovanje najlepšega zakladka.
In točno tako sem se počutila med rojevanjem, čeprav na nenavadni lokaciji.
12
Veselje, smeh, neizmerna sreča, moč, ljubezen, upanje, zaupanje, radost, čarobnost, pričakovanje vsega lepega.
Vse to preplavlja moje telo v tistem, ko grem z Melodi v naročju ven iz avta. In prepričanje, da nič ne more iti narobe, da sva nepremagljivi.
V porodno grem brez kančka negativnih misli. Dokler se najina 5-minutna zlata ura ne konča. Dokler ni po hitrem postopku prerezana popkovina in gre Melodi v druge roke, jaz pa na drugo posteljo.
Potrebno je hitro oceniti škodo, preveriti, ali je vse ok fizično.
Ležim na postelji s tistim mojim modrcem zavitim pod prsi in obleko stlačeno nekam gor. Umazana od mekonija po trebuhu, rokah. Ležim na postelji popolnoma razgaljena, odprta s telesom in dušo. Ampak pomembno je le telo. Pomembno je samo, kar je od prsih navzdol. Zadeve navzgor, kot sta srce in glava – ne zdajle. Pa vendar odločata o dogajanju preostalega telesa.
Ampak ne, v zdravstvu ni prostora za to. Samo hitra ocena fizične škode in sanacija.
Gledam levo in iščem, kje je Melodi. In se mi trga srce, ko jo umivajo, tehtajo, merijo in položijo daleč stran. Ona je ok.
Ampak toliko stvari ni ok, niso po mojih željah, mojih predstavah, kako bo. Tudi če bi imela porodne želje spisane, v tem trenutku ne bi nihče od nas razmišljal o njih. Si vzel čas za prebiranje.
Začnem se tresti.
»Ja to je normalno. … adrenalin … popušča … šok … « In to je bilo to. Samo bežen pogled in ocena stanja.
Jaz pa se še kar tresem. Ampak saj bo. 5-10 minut in bodo stvari urejene in pride Melodi k meni in vse bo super.
Pa ni. Ker ni 5-10 minut. In ne vem, kaj tako dolgo traja. Kot da bi bila cela zmeda, ker je bilo potrebno začeti postopek na sredini in ne od začetka.
In vsak dotik tako zelo čutim. Vsak prst. Vsako pregledovanje in ocenjevanje škode. Vlečenje narazen, ena levo ena desno, kot da nisem dovolj odprta. »… tukaj malo … raztrganina … šivanje .. hematom … jaa, je sedela …«. Uh, kako boli.
In možgani padejo v survival mode (način: samo preživetje) in se vrnejo vsi stari vzorci.
Boli, boli, boli.
In oh, kako se tresem.
»Gospa, se lahko umirite, da lahko zašijemo.« (nekaj takega)
Ja, seveda. Imam popolno kontrolo nad svojim telesom. Samo tukajle en gumbek pritisnem. Malo se mi je zdelo zabavno, da bi se pa malo tresla.
Tako zelo me zebe. Ne fizično. Zebe me v duši.
13
Nisem več na varnem. Grozna misel.
Me lahko nekdo objame?
Ne maram objemov. Oziroma redko katere. Pa vendar potrebujem objem, stisk roke, nekaj, da me pripelje nazaj. Nekaj, da se zavije okoli mene in me omeji, stlači nazaj v telo, ker se mi zdi, da je vse nekam ušlo. In to so stvari, ki jih ne razumem. In me ti občutki še bolj prestrašijo.
Kasneje ugotovim, da že objem odeje dela čudeže. Pravzaprav pa noro potrebujem objem svoje hčerke. Ki je še vedno predaleč stran.
Med šivanjem sem jokala. Tako boli in tako je mrzlo.
»A imava še veliko?« Ker jaz ne morem več. In to tako traja. Kolikor sem imela zunaj še toooliko ene moči za marsikaj, mi je je tukaj tako hitro zmanjkalo.
Zdravnica: »Ne, to je to, končano.«
»Še umijemo vas malo.« O bog pomagaj, nova bolečina. Sem že omenila, da tako noro čutim vsak dotik? In tisto drgnjenje po trebuhu, ker je bilo seveda že vse zasušeno, mimogrede še malo pritiska na trebuh, da gre čim več krvi ven.. Uhh zvezde sem videla.
»Tako. Vam gremo po odejo.« Madoniš je topla. Nisem pričakovala segrete odeje.
»Bo uredu? Vam prinesem še eno?«
Jaaaa, še eno.
Niso mi tečnarile s haljo. Da bova lahko imeli čim več stika kožo na kožo. Sicer zdaj, ko pomislim za nazaj, je bilo to bolj stik odeje z odejo, ker sva bili zaviti vsaka v svojo odejo druga zraven druge. In kaj ko se sploh ne upaš preveč premikati, ne sebe, ne nje. Vse je tako krhko. In jaz in ona.
Ampak evo, tukaj je.
Moja neverjetna, močna, čudovita hčerkica. Toliko enih posebnosti si je zamislila za svoj prihod na svet.
Trajalo je, da sem ta del napisala. Ker je bilo potrebno preliti nekaj solz in najti moč, da si oprostim. Ker ji nisem zmogla dati najlepše zlate ure. Ker vem, da bi lahko bilo manj boleče in manj mrzlo. Ta del je najbolj krut.
Najina zlata ura je šla v [poljubno vnesi čarobno besedo].
Ampak končno imam Melodi zraven sebe in pridrveli so nazaj vsi lepi občutki in vse je ok! Spet sem cela. Postalo je toplo.
Osebje je bilo od tu naprej toplo, nežno. Tako kot sem pričakovala, želela.
In od tu naprej bomo živeli srečno do konca naših dni. Z milijon novih zlatih ur.
14
A gremo še malo na oddelek?
Bom poskusila na kratko – preveč stvari mi je dajalo negativne občutke.
Samo eno sestro imam v lepem spominu. Da je prišla v sobo z neko toplo, mirno energijo. In da ni po treh minutah pobegnila iz sobe, kot da ji gori pod nogami.
Jaz sem se jih kar malo izogibala, ker so mi prinašale samo stres. Pri cimri pa so bile malo večkrat. Mali je ponoči malenkostno več jokal. Melodi je bila pa cela zaspanka ves čas. In kot prvorodko jo je seveda potem skrbelo.
Ampak samo tale moja sestra ji je rekla, da bo vse v redu, da ji bo pomagala, da bosta uredili.
Ostale: »Ja lačen je.« (potem ko je bil ¾ noči priklopljen), »Ja, kaj ste pa mislila, da bo, dojenčki jokajo.« »Lahko vam prinesem dodatek.«
In to so izjave v prvih 2h minutah, ko so vstopile v sobo.
Tudi midve sva dobile »zanimive« izjave po 2h minutah, brez vprašanj, na podlagi katerih bi si lahko orisale situacijo in ugotovile, kje sploh je problem. Le nizajo neke »rešitve«.
Jaz zelo podpiram dojenje. Tudi porodnišnica (na papirjih, stenah). Vendar je bilo to bolj občutiti kot siljenje in psihiranje mamic. In ponujanje dodatka na vsakem koraku. Ni v redu.
Melodi je prvi dan čisto prespala. Nisem je mogla z ničemer zbuditi, sem pa tja je naredila nekaj požirkov. Žal je teža kar padala. Nisem dobila pametnih, koristnih nasvetov glede pristavljanja. Najbolj pomembne stvari! »Vam damo dodatek? Aja, vse teče od vas. Boste načrpala? Poskusila z nastavki?«
Njena teža je padla že za več kot 10% in sem sprejela nastavke, ki so jih kar hitro našle nekje na oddelku. Hvala tisti, ki jih je odstopila in je bila potem brez (če jih je potrebovala ali ne). Skratka, nastavke je Melodi neverjetno hitro in dobro sprejela. Samo da greva čim prej domov in bova doma reševali te nastavke – iskali vzroke, zakaj so sploh potrebni. Tukaj se s tem vprašanjem nihče ne ukvarja.
Tretji dan in noč sva tako jedli na 1,5 ure, vmes je bila ves čas na »liziki« (lučka zaradi zlatence) in sva zmagali in lahko šli domov, ker so bile vrednosti bilirubina ok in teža je šla gor. Ja, dovolila sem vitamin K in ja, starejša je imela isto zgodbo.
15
Preden greš roditi, imaš v glavi, da bo trajalo, da pride mleko. Potem pa ne veš, kaj se dogaja, ko vse teče, lije od tebe. In so dojke tako napete, da bodo eksplodirale. Zdaj pri Melodi sem si kupila pikapolonico od Haaka. Ko sem jo po 14ih dneh uporabila, je iz nje priteklo 60 ml med enim 20-minutnim podojem. Čez čas so dojke ujele povpraševanje, sistem je speljal in potrebne so bile le še kakšne blazinice. Imela sem pralne blazinice od podjetja Racman, vendar v porodnišnici niso zmogle. Bile so popolnoma premočene in se niso uspele posušiti. Kasneje pa so bile super.
Tudi pri prvi sva imeli nastavke (»S takimi bradavicami že ne boste dojila.«), predvsem zaradi ploskih bradavic. Zdaj pa vem, da so prav prišli bolj zaradi tega, ker so bile dojke kot kamen.
Pri ploskih, vdrtih bradavicah vam lahko pomagajo aspriratorji Haaka.
Žal pa si nisem mogla pomagati z napetimi dojkami. Tako težko jih je bilo zagrabiti s tistimi majhnimi usti, tako da so nastavki prišli prav. Tu je pomagal edino čas, ker ni šanse, da bi »na roke« toliko stisnila, da bi bila sprememba.
Pri Melodi so se na začetku prvič malo sprostile, ko se je dojila 1,5 ure skupaj.
Puncama se je tudi pogosteje zaletavalo, ker je mleko kar špricalo. Vsak reče »oo, kako je lačna«.
Pa ni. Le nima druge izbire, kot da dobesedno golta.
Pomagala sem jima tako, da sem ju budno opazovala in se umaknila, ko je bilo preveč. Naj steče mimo tisti največji naval, da lahko otrok diha. Pri takšnem navalu je težko usklajevati požiranje in dihanje, še posebej, ko se kot novorojenček prvič soočaš s tem.
Na obisk sem povabila tudi svetovalko za dojenje, ker sem želela, da mi nekdo jasno pove, ali je nekaj ok ali ne. In poda kvalitetne, koristne nasvete. In vse to sem dobila pri svetovalki Maji, ki je doma blizu nas. Predvsem pa sem pri njej dobila toplino, pohvalo in »ne zahtevaj preveč od sebe in otroka, ne sili«. Takšen odnos bi moral dobiti na oddelku od vseh sester. Da v tistem vrvežu misli in hormonov znajo žensko umiriti, potolažiti, nasmejati, opolnomočiti, poslušati.
Seveda je bila Melodi takrat, ko je prišla Maja, najbolj pridna in je vse super delala. Sva imeli še nekaj manjših izzivov in sedaj ko pogledam nazaj, sva jih največ rešili z obiskom pri osteopatu (lahko greste tudi h kranisakralnemu terapevtu).
Že pred porodom sem se dogovorila z osteopatom, da pripeljem Melodi. Malo je sicer trajalo, da smo se uskladili, ampak je uspelo.
Nekaj malega zakrčenosti tukaj in tam. Med drugim tudi v ustni votlini. In neverjetno, kako je sprostitev te majhne napetosti naredila razliko v sesalnem refleksu. Res izrazito sem čutila, ko sva se dojili po terapiji.
V nekaterih državah je osteopat oz KST del osebja v porodnišnici!
Moj nasvet – iščite informacije.
Vse je v redu, če dojenje ne steče. Če ne morete ali ne želite dojiti. Ok je. Čudovita mama si.
Ni pa ok, da ne iščete informacij, le izberete »lažjo« pot, ki se pogosto izkaže, da sploh ni lažja.
Tudi glede črpanja in uporabe stekleničk se morate informirati!
Hvala bogu, danes obstajata profila kot sta Flaškarji in Mlekarica, kjer vam tudi na podlagi lastnih izkušenj pomagajo na tej poti.
16
To je bila moja plat zgodbe.
Kako sem jaz videla, kako sem doživela.
To ne pomeni, da je to edini vidik, sploh pa ne, da je edini pravilen.
Veliko veliko vprašanj je bilo »Kako je bilo pa Denisu?«
In sem želela za zadnjo objavo zapisati, kaj moj mož meni o porodu.
Pa je bil tako skromen, da sploh ni za eno objavo.
In na moje vprašanje »Kako si pa ti doživel tole našo zgodbo?« sem dobila približno takšen odgovor:
»Pa v redu, ker je bilo tako hitro in ker nisi trpela. No, razen tisto šivanje.«
“Jaz sem že doma vedel, da tole ne bo šlo. Ker se spomnim, kakšna si bila pri Karin.”
Res neverjetno pozitivno mi je bilo med popadki. Čeprav sem enkrat bolj na začetku na glas rekla »Marina, jaz to ne bom zmogla.«
Ne bom zmogla tako, da me ne bo bolelo, ker sem mislila, da mora biti še 10x močneje. In ne vem, kako me to ne bi bolelo. Takrat nisem vedela, da sem pravzaprav že zelo blizu temu končnemu delu. Denisu je morda bilo jasno, meni ne.
Skratka, dala sem to misel na glas, dala sem jo ven iz sebe in šla v to, da bom zmogla. In sem.
Čutila sem veliko. Močno in čarobno. In se čudila, ko so b porodni začele govoriti o šivanju, ker ni bilo v mislih nobene bolečine.
♥ Porod ne boli. Porod je močan, je sila narave in je čaroben. ♥
Dovoli si, da bo tak tudi zate, draga moja!
Imamo pa še vsaj en vidik.
O katerem sem tekom pisanja čedalje pogosteje razmišljala.
In sicer, doživljanje tega poroda skozi oči zdravstvenega osebja. Mislim, da bi bila prav tako prav filmska zgodba.
Jaz sem morda »mojo sestro« opisala kot negativca zgodbe, čeprav se nisem čisto tako čutila. Sem se trudila, da ne bi bilo tako zapisano, ampak ne vem, če mi je ravno uspelo.
A bi kdo rekel, da je pravzaprav neverjetno pogumna?
Kljub skrbem, kako bo tole zmogla, da je vseeno prihitela, pomagala, bila tam. Kljub skrbem, da če bo šlo karkoli narobe, pa če ima povezavo z njo ali ne, bi bila kriva ona.
17
In tukaj je nekaj misli zdravstvenih delavcev. Tistih, ki so bili pripravljeni svoje mnenje deliti z menoj. Misli sem združila skupaj in nastala je tale zgodba.
Na pomoč je prišla sestra, ki je delala v triaži, kjer je glavna naloga, da sprejmejo paciente in jih napotijo naprej po urgentnem centru in bolnišnici, glede na to, katerega zdravnika potrebujejo.
Že pred tem je bilo »zabavno«, saj je bilo potrebno oživljanje in vsaka tako nujna zadeva je pomembna za vse, da stopijo skupaj in z vsemi močmi in znanjem pomagajo.
V mojem primeru pa je kar nekaj ljudi stalo, gledalo od daleč. Le dve osebi sta zares pristopili in se trudili po najboljših močeh, usposobljenost in izkušnje s porodom gor ali dol. Greš pomagat, ker je to tvoja služba, tvoje poslanstvo in tvoje veselje.
Zgodba je kasneje odmevala po celotni bolnišnici in vsi so spraševali, kako je bilo, se pogovarjali, kako sami ne bi zmogli odreagirati tako.
Ahh, kako tanka meja je med tem, ko narediš vse v redu in pravilno in tem, da gre nekaj narobe. V tem drugem primeru, bi bila verjetno še isti dan na prvi strani vseh naslovnic, kot sestra, ki je vsega kriva. Pa čeprav ne bi bila kriva.
Zdravstveno osebje dobro ve, da bi morali znati vsa nujna stanja, ampak skoraj nemogoče je poznati vsa področja in tudi biti v vsem odličen.
Tudi zdravniki so specializirani samo za eno področje in oni samo rečejo »to ni moje področje« in kličejo zdravnika, ki je zato usposobljen.
Sestra mora pa znati VSE.
In čeprav se vsega učijo, določenih primerov ne vidiš vsak dan in težko v trenutku odreagiraš, tako kot treba. Preveč je vsega, preveč je možnosti. Pa vendar, se ne ustrašiš in samo greš.
Ko pride tak klic, spustiš vse iz rok, greš in po poti poskusiš zbrati čim več pripomočkov, ki bi ti lahko prišli prav. Se odločaš, ali si vzameš nekaj več časa, da zbereš vse te pripomočke, ki bi lahko odločali med življenjem in smrtjo ali raje odhitiš k pacientu. V eni roki telefon, ko kličeš babico ali pa si babica in kličeš nazaj, kje stojijo stvari ter z drugo roko še vedno pobiraš rjuhe, voziček, rokavice, pripomočke za oživljanje,… Možgani so v akciji na polno.
Hitiš, pa vendar je pot tako dolga.
Kot medicinsko sestro te v tistih kritičnih trenutkih zanima samo življenje – ali je deklica v redu, ali diha. Če ne zadiha takoj, iščeš rešitve. In joj, če nimaš pravega pripomočka pri sebi. Brskaš po možganih za čemerkoli uporabnem, morda spomin na pripovedovanje babic, da dojenčka potrepljaš po ritki, lopaticah. V kritičnem trenutku si od vsega na svetu želiš le to, da to malo bitje zadiha.
Porodno osebje je uspelo priti za konec, za en velik »bravo vse ženske skupaj in očka«. In vsem je odleglo, da se je dobro izteklo. Da to malo bitje lepo diha in čudovito izgleda.
Hvaležni.
Izvedela sem tudi, da je sestra ves čas spraševala, kako sva in mi je žal, da mi tega ni nihče povedal. No, mogoče se pa samo ne spomnim. Vedela sem, da si me bo zapomnila za celo življenje. Ampak ko so se zaprla vrata porodne sobe, so se zaprla vrata tudi za njo in bi bila zelo vesela, če bi vedela, kako zelo ji je bilo mar in kako dolgo sva še bili v njenih mislih.
18
In sem bila ganjena, ko sem prejela tole sporočilo:
♥ V veselje mi je bilo, da sem bila prisotna. Resnično hvaležna in hkrati ponosna, da je bil zaključek odličen. Najbolj sem vesela, da je deklica srečna in napreduje pogumno v življenje naprej, kajti zame je prava carica. ♥️
S tem zaključujem svojo zgodbo.
Pa bi lahko še tako veliko povedala. En kup misli o nosečnosti in kaj mi je pomagalo takrat, kaj sem uporabljala med predihavanjem popadkov, kaj sem razmišljala. Za celo knjigo bi verjetno bil čisto vsak porod.
Vas spodbujam, da zapišete svojo zgodbo. Jo delite javno. Če le čutite, da vam je ok deliti delček sebe. Potrebujemo deliti zgodbe druga drugi in se s tem podpreti.
♥ Ko ena ženska spregovori, da moč drugi ženski, da spregovori. ♥
(Tina Trojar @tina.trojar , 8. epizoda podcasta @poslusam.se )